Vsakokrat, ko življenje gre po drugačni poti, si postavljam vprašanja, iščem odgovore. Z ene strani krčevito držim staro, z druge, pa dopuščam raziskati ali obstja neki novi smisel življenja. Dokler sem prepričana v obstoječo realnost, ne morem v popolnosti aktivirati svoj polni potencial, ki deluje šele takrat, ko utišam svoj um.
Vdih, izdih, vdih, izdih,….. S tem se začne potovanje…..
Občutim poznan nemir. Praznina odjenja. Udarjajo misli.
Stojim pred Teboj, odprtih dlani pred celotnim vesoljem.
Hvala, ljubim te, hvala, ljubim te, hvala, ljubim te,…
Naenkrat se iz plave meglice prične nakazovat prekrasna široka cesta, ki veliko obljublja. In Mir. Skozi mene se pretaka skrivnostna toplina.
Mogoče ne veš, kako sanjam, da hodim bosa na tej poti do Srca.
Gordana Balić
